55000
FOREIGN FOLLOWERS
60
CERTIFIED TEACHERS
2240
STUDENTS ENROLLED
215
COMPLETE COURSES

Namen tega projekta je razkriti, kako se z interdisciplinarnim pristopom načrtuje učinkovit proces doživljanja muzeja ter predstaviti metode in tehnike, ki jih je mogoče uporabiti v muzejski vzgoji, funkcije muzeja kot izobraževalnega okolja, potek učenja v muzejih in načrtovanje pridobivanja muzejskih izkušenj v večih fazah – pred odhodom, med izvajanjem in po vrnitvi iz muzeja.


Ministrstvo za nacionalno izobraževanje daje velik pomen kulturni dediščini in muzejem v Turčiji, zato je leta 2017 prvič pozvalo vse pokrajine v državi, naj v mestih uredijo izobraževalne muzeje. Enega smo vzpostavili v mestu Konya, Unesco pa je razglasil leto

V sporočilu za javnost Evropske komisije je zapisano, da je namen evropskega leta kulturne dediščine ozaveščanje o družbenem pomenu kulturne dediščine (https://goo. gl/wVM3Zp). Cilj je doseči širše občinstvo, zlasti otroke in mladino, ter spodbujati zavedanje lastništva. V tem pogledu lahko muzeji omogočijo veliko različnih načinov preučevanja, odkrivanja, interakcije in uživanja. Učenje je v standardnih primerih omejeno na formalno šolanje.

Po uradnih statističnih podatkih (Tuik) se je v Turčiji leta 2016, v primerjavi s prejšnjim letom, število razstavljenih predmetov v muzejih pod nadzorom ministrstva povečalo za 2,4 %, število obiskovalcev muzejev pa se je zmanjšalo za 38,7 %. Muzeji niso pretirano funkcionalni za uporabo v izobraževalne namene. Nimajo področij, ki bi pri učencih spodbujala razvoj spretnosti “učenja z delom”. Učenci niti ne vedo veliko o vrstah muzejev in njihovih krajih. Število študentov, ki obiskujejo muzeje v našem mestu, je zelo majhno. S tega vidika sedanje razmere v evropskih muzejih niso zadovoljive.

Glede na raziskavo, izvedeno med partnerji, večina študentov na vprašanje, ali jih zanima stik z muzejem in eksponati, v svoje odgovore običajno vključi pridevnik “dolgočasen”. To se zgodi zato, ker je odgovor podan po tipičnem obisku muzeja. Učitelji, ki so spremljali učence, pred obiskom niso upoštevali posebej pripravljenega učnega načrta. Učenci se med obiskom muzeja niso udeležili nobenih dejavnosti, organiziranih s strani šole. Po obisku prav tako niso izvajali nobenih dejavnosti. Učenci so v celotnem procesu sodelovali le s poslušanjem in opazovanjem.

Po drugi strani pa se učencem zdi obisk precej bolj zanimiv, ko se muzej iz “kraja spomina in ponudbe teoretičnega znanja” spremeni v “kraj učenja z izkušnjo, v kraj srečanja in uživanja”. V tem primeru lahko izkušnja v muzeju učence spodbudi tudi k ustvarjanju lastnih stvaritev.

Poleg tega v muzejih ne zasledimo pogosto muzejskih pedagogov.
Poleg tega so dejavnosti usposabljanja, povezane z muzejsko vzgojo, omejene. Večina vzgojiteljev priznava svojo šibkost na področju spreminjanja dolgočasnega obiska “muzeja-templja” v prijeten proces obiska “muzeja kot vira znanja in izkušenj”.

Cilj posebnega projekta je uporaba muzeja kot vrsto pedagoškega pristopa in izvedba inovativnih dejavnosti, ki bodo motivirale prepoznavanje vrednosti muzejskih eksponatov kot pomembnih in hkrati alternativnih učnih virov za ciljno skupino učencev, starih od deset do petnajst let.

Zato so cilji projekta sledeči:

  • Vzpostavitev tesnejše povezave med šolo in muzejem
  • Uporaba muzeja kot prostora neformalnega izobraževanja s poudarkom na izkušnjah, pridobljenih s čutili
  • Učenje s pomočjo preučevanja muzejskih eksponatov in z dejavnostmi, ki izboljšujejo zaznavne sposobnosti
  • Vključevanje izobraževalnega pristopa učenja z delom
  • Vključevanje alternativnih metod učenja z delom, ki spodbujajo sodelovanje med udeleženci
  • Obsežna uporaba muzejskih eksponatov v medpredmetnih učnih načrtih
  • Prehod od modela izobraževanja, osredotočenega na učitelja, k modelu, osredotočenemu na učenca, kjer se znanje pridobiva s sodelovanjem učencev
  • Razumevanje sedanjega časa s pomočjo raziskovanja preteklosti, iskanje podobnosti in razlik med včeraj in danes
  • Vzpostavljanje vezi med generacijami s spodbujanjem učencev, da postanejo raziskovalci nacionalne in mednarodne preteklosti

Ključnega pomena je, da se projekt, ki je povezan s kulturo, umetnostjo, zgodovino in geografijo, izvaja na mednarodni ravni.

Udeleženci projekta in predvsem mladi učenci, ki sestavljajo ciljno skupino, se bodo s sodelovanjem v projektnih dejavnostih zavedali ne le svoje kulture in preteklosti, temveč tudi zgodovine drugih držav.

Ta proces bo imel pomembno vlogo pri boljšem razumevanju “drugega”. Udeležence bo tudi spodbudil k večji strpnosti do kulturne in nacionalne raznolikosti. Na ta način se bo zmanjšala tudi ksenofobija. Takšen nadnacionalni projekt bo okrepil občutek pripadnosti širši skupnosti, ki presega meje naše države.

Nenazadnje pa bodo mladi udeleženci, ki se bodo verjetno preselili v drugo državo zaradi študija ali zaposlitve, pridobili povratne informacije, s pomočjo katerih se bodo lažje prilagodili novim družbeno-kulturnim okoliščinam.